|
|
DITYLENCHUS DESTRUCTOR Thorne, 1945 MORFOLOŠKE ZNAČILNOSTI
Telo je po prepariranju (relaksaciji) rahlo ventralno ukrivljeno; lateralno polje s šestimi vrezninami (linijami); glava ožja od telesa, včasih je vidna nežna obročavost; rep je pri obeh spolih ventralno zavit in se krožno (nekoničasto) končuje. RAZVOJNI KROG D. destructor je migratorni endoparazit, ki ga največkrat zasledimo v podzemnih delih rastlin. Ob odsotnosti višjih gostiteljskih rastlin lahko preživi tudi v tleh, kjer se prehranjuje s številnimi talnimi glivami. V napadenih rastlinah osebki te vrste, za razliko od D. Dipsaci, ne oblikujejo takoimenovane jeguljičine volne. Razvoj in reprodukcija omenjene vrste lahko poteka pri temperaturah med 5 in 34°C, optimalne temperature pa se gibljejo med 20 in 27°C. Po nekaterih podatkih traja razvoj ene generacije te vrste pri temperaturah 27 - 28°C 18 dni, 20 - 24°C 20 - 26 dni in pri 6 - 10°C 68 dni. Po podatkih Safyanova (Decker, 1969) se je v Alma-Ati v teku ene rastne dobe krompirja razvilo 6 - 9 generacij. Največje škode na krompirju povzroča obravnavana ogorčica v razmerah 90 - 100% zračne vlažnosti in pri temperaturah 15 - 20°C, razmer z relativno zračno vlago pod 40% pa osebki te vrste po nekaterih podatkih ne preživijo. V povezavi s sposobnostjo preživetja D. destructor v razmerju do zračne vlage in nizkih temperatur obstaja kar nekaj nasprotujočih si zapisov. Nekateri avtorji trdijo, da omenjena ogorčica prezimuje v stadiju jajčeca in ne oblikuje na izsušitev in druge neugodne razmere odporne razvojne oblike (anabioza), drugi pa so prepričani, da so vsi stadiji ličink, podobno kot odrasli osebki, sposobni preiti v stadij mirovanja (anabioza). POMEN Ogorčice D. destructor najpogosteje napadajo podzemne dele krompirja (gomolje in stolone), lilij (čebulice), mete (rizome), hmelja in španskega bezga (korenine) in drugih rastlin, lahko pa jih najdemo tudi na nadzemnih delih gostiteljskih rastlin, kjer povzročajo zakrnelost, odebelitev in razvejanost bilk ter zakrnelost, zvijanje in razbarvanje listov. Najpomembnejša gostiteljska rastlina te polifagne ogorčice je sicer krompir, po Esserju (1985) pa poleg krompirja parazitira še okoli 90 drugih rastlin, ki pripadajo različnim družinam. Gubina (1982) trdi, za razliko od prejšnjega avtorja, da lahko ta ogorčica napade okoli 120 gojenih in samoniklih rastlin. Poleg krompirja, ki je najpomembnejša gostiteljska vrsta napada D. destructor od čebulnic oziroma gomoljnic še irise, tulipane, hijacinte, gladiole, dalije, sladkorno peso, mangold, korenček, peteršilj, poleg teh pa tudi razne vrste detelj, čebulo, česen, kumare, sojo, buče, lucerno, fižol, sončnice, rabarbaro, hmelj, paradižnik, tobak, ječmen in pšenico. Od samoniklih rastlinskih vrst pa lahko omenjena ogorčica napada Agropyron repens, Artemisia vulgaris, Bellis perennis, Capsella bursa-pastoris, Festuca pratensis, Mentha arvensis, Plantago major, Potentilla anseria, Rumex spp., Sonchus spp. in Taraxacum officinale. GEOGRAFSKA RAZŠIRJENOST D, destructor je razširjena v številnih evropskih državah, Aziji, Južni Afriki, severni Ameriki, vključno z ZDA, Ekvadorju, Avstraliji in Novi Zelandiji. Njene navzočnosti v Sloveniji nismo ugotovili. D. destructor je na A1 karantenski listi! ŠKODA Simptomi napada ogorčice D. destructor so na nadzemnih delih krompirjevih rastlin največkrat slabo izraženi. Ob zelo močnem napadu lahko propadejo tudi cele rastline. Ogorčice vstopajo v gomolje iz stebelc preko stolonov ali preko lenticel in očes krompirjevih gomoljev. Zgodnejši napadi se odražajo v obliki majhnih belih pegic tik pod površino povrhnjice gomolja. Pegice kasneje narastejo in potemnijo, se obarvajo, preko sive do temno rjave ali skoraj črne, tkivo pa na teh mestih postane gobasto. Mesta poškodb na gomoljih so idealno izhodišče za vdor raznih fitofagnih bakterij, gliv in drugih parazitov. Napadeni, vskladiščeni gomolji se skrčijo in gnijejo (suha ali mokra gniloba), gnitje pa se prenaša iz gomolja na gomolj. Širjenje gnitja, kot posledice navzočnosti omenjene ogorčice, so opazili tudi na vskladiščenem korenčku, pastinaku in dalijah. Pri sladkorni in krmni pesi ter pri korenčku so simptomi napada podobni kot ob napadu vrste D. dipsaci. Na splošno se na rizomih in koreninju odražajo poškodbe v obliki rjavih, temnih nekroz. ZATIRANJE Najpomembnejši varstveni ukrep je saditev zdravega sadilnega materiala in preprečevanje vnosa in širjenja omenjenega škodljivca v naše obdelovalno območje. V primeru vnosa in razširitve D. destructor je potrebno v prvi vrsti poskrbeti za odstranitev napadenih gomoljev in drugega rastlinskega materiala z okužene njive, uvesti primeren kolobar (na primer: pšenica, koruza, krompir, kjer naj bi krompir na isto njivo sadili le vsake 3 - 4 leta) in nenehno odstranjevati oziroma zatirati plevel. V sklopu varstvenih ukrepov je potrebno poudariti, da si številni strokovnjaki prizadevajo selekcionirati krompir na odpornost proti D. destructor. Na splošno se je pokazalo, da so pozni kultivarji nekoliko manj ogroženi kot zgodnji in srednje pozni. Uporaba nematocidov (zaplinjanje tal) je lahko dokaj učinkovita, vendar je z ekotoksikološkega in ekonomskega stališča vprašljiva.
Besedilo: Gregor Urek, Kmetijski Inštitut Slovenije |
||
|
|||
